ZA, ZA in še enkrat ZA!

Pismo prijateljice »Dragi moji, odšli bomo na referendum, ki po nekaterih ocenah stane 3,2 milijona evrov. O tem se preklamo že mesece. In o čem bomo odločali? Odločali bomo o tem, ali se lahko 0,01 % državljanov RS poroči ali ne. Ne 10, ne 5, ne 1 %.   Le 0,01 odstotka Slovencev! Toliko ur zapravljenega časa za nesmiselne debate, na tisoče evrov, toliko gneva in sovraštva! Za 0,01 %? In od tega jih verjetno več kot polovica sploh ne želi imeti otrok! Z malo več truda jih že danes lahko posvojijo kjerkoli na svetu, tudi če je to v Sloveniji … Nadaljuj z branjem ZA, ZA in še enkrat ZA!

Evropski lakaji – bodeči čuvarji vse bolj tesno zaprtih duri

Žica in etika Žica in etika menda ne gresta skupaj. Še pred kratkim smo verjeli, da žica in Miro Cerar kot profesor etike tudi ne. Pomota. Verjeli smo, da so v Evropi ograje in zidovi na meji nedopustni. Pomota. Zgražali smo se nad Madžarsko in Orbanovim načinom vladanja ter selektivno pozabili na ograje, ki so jih na mejo že postavile Španija, Grčija in Bolgarija. Zgražali smo se le nad Madžarsko. Zgražali smo se nad prizori obupa in frustracij beguncev in hladnokrvnostjo madžarskih policistov, ki so množice revežev zadrževali za ogradami, jim preprečevali prosto gibanje in bili do beguncev celo nasilni. … Nadaljuj z branjem Evropski lakaji – bodeči čuvarji vse bolj tesno zaprtih duri

Presenetili so nas begunci – na poti v Indijo Koromandijo

Resno? Resno! Tako je videti. A ne le tistih nekaj, ki slučajno zaidejo k nam, ker se jim na poti v obljubljeno deželo zalomi! Naši črkobralci jih obdelajo in vadijo postopek. Zdaj vadijo vračanje beguncev, čeprav proti temu svarijo nevladne organizacije in UNHCR! Tudi sodbe ESČP so že ovrgle vračanje azilantov v skladu z “dublinsko uredbo”, ki slabi pravice beguncev. Matevž Krivic je to imenoval slovenska sprenevedanja ob begunski krizi, v svojem drugem zapisu pa ugotavlja, da nam manjka tudi pameti, ne samo človečnosti! Reka beguncev, ki se je med tem preusmerila k nam, bo to izkusila, nekateri so že! … Nadaljuj z branjem Presenetili so nas begunci – na poti v Indijo Koromandijo

“Ja ne priznajem ovaj sud!”*

Da tega sodišča ne prizna*, se da razumeti hrvaški sabor, ki je danes soglasno podprl odstop od arbitražnega sporazuma. Ponarodela Miloševićeva trditev je pogosto na ustih politikov na Balkanu, žal tudi v Sloveniji. (Torej smo vendarle na Balkanu?) Mejni spor med Slovenijo in Hrvaško ima že dolgo brado. Prijatelj iz Zagreba, ki že dolgo živi v tujini, mi je pred leti dejal: “Ne razumem, kako ena država drugi ne dovoli izhoda na morje!” Kritiziral je politiko svoje domovine Hrvaške. Verjetno je ohranil trezno glavo zaradi čustvenega odmika, ki je lahko posledica življenja v tujini. Fizična oddaljenost včasih izostri pogled! To … Nadaljuj z branjem “Ja ne priznajem ovaj sud!”*

Upanje umre zadnje! Morda smo vendarle kekci?

Bumerang se vrača Hrvaški Slovenija se je odzvala z “veliko zverino”, zdaj hrvaški mediji povzemajo slovenske, hrvaški vladi pa je zastal dih, vendar je njen “kurz plovbe” še naprej odstop od arbitražnega sporazuma. Komunikacija med predsednikoma slovenske in hrvaške vlade je le pisna, saj menda Cerar drugače do Milanovića ni mogel. Predsednik hrvaške vlade se je odzval na imenovanje novega slovenskega arbitra in mnenje Evropske komisije o podpori nadaljevanja arbitražnega postopka. Posebno boli dejstvo, da je slovenska vlada za novega člana arbitražnega sodišča imenovala Ronnyja Abrahama, predsednika Meddržavnega sodišča – sodišča, ki je končni cilj hrvaških prizadevanj za določitev meje … Nadaljuj z branjem Upanje umre zadnje! Morda smo vendarle kekci?

Arbitraža ali kdo se heca?

Od Hrvaške do Grčije

Najprej o arbitraži, do Grčije še pridemo. 🙂

Haag
Arbitražno sodišče, vir STA

Kdo se heca?

Vsi po malem:

  • slovenska strokovnjaka, ki sta hotela najboljše za svojo državo in v svoji naivnosti pozabila na varnost komunikacij,
  • slovenske obveščevalne službe, ki niso poskrbele za ustrezno zavarovanje komunikacij slovenskih strokovnjakov,
  • hrvaški arbiter, ki ima sedež kar na veleposlaništvu Republike Hrvaške, vendar to dejstvo doslej še nikogar ni zmotilo,
  • arbitražno sodišče, ki od strokovnjakov, ki ju predlagata državi, zahteva popolno neodvisnost, to pa že sodi med oksimoronske pogruntavščine,
  • Hrvaška, ki je očitno prejemala obvestila svojega arbitra, zato prisluškovala in zrežirala “arbitražno smrt”, saj ji “preteči” izid arbitraže očitno ne ugaja,
  • slovenski politiki, ki se hitijo posipati s pepelom in zahtevajo odstop tudi zunanjega ministra …

Recimo, da sta strokovnjaka s svojim odstopom – potem ko je premier Cerar prehitro zahteval prevzem odgovornosti – sodišču omogočila delovanje brez sence dvoma. Tu, dragi Slovenci, bi se morali ustaviti glede zahtev po padanju glav, saj se jih da razumeti kot popolno priznanje krivde. Darilo Hrvaški, ki za nič na svetu ne bo priznala, da so prisluškovali.

Bo Slovenija Hrvaško vprašala:

  • naj dokaže verodostojnost prisluhov,
  • kdo je prisluškoval in zakaj,
  • ali nemara nastanitev hrvaškega arbitra kar na hrvaškem veleposlaništvu ne vnaša sence dvoma o neodvisnem delovanju najmanj enega od arbitrov,
  • ali prisluškovanje ne pomeni vplivanja na arbitražni postopek?

Smo kekci ali rožleti? Ali smo vendarle pri Krpanu?

Bomo državljani Slovenije odslej lahko zaupali svoji vladi? Ali zares vedo, kaj počnejo?

Ali je tudi Sova prisluškovala? Ima nedovoljene prisluhe, a jih ne objavi, ker je to del slovenske taktike? Po namigih Slovenija takšne “adute” ima.

Bo Sloveniji uspelo imenovati novega arbitra, še preden hrvaški sabor izglasuje odstop Hrvaške od arbitražnega sporazuma? Bo Slovenija na to pristala?

Hrvaška je lepo prelisičila Slovenijo. Arbitražni sporazum je bil pogoj za vstop Hrvaške v EU. Hrvaška ga je podpisala s figo v žepu. To smo že vedeli, zdaj pa je to na dlani.

Boris Jaušovec je v Večeru dobro povzel: “Tako hrvaška opozicija odkrito zahteva, naj o meji razsodi Meddržavno sodišče. Treba je torej z največjimi kalibri in vso kanonado preluknjati arbitražni sporazum, ki je po slovenskem referendumu Hrvaški celo odprl vrata v EU, da doživi brodolom in potone. Ker je Hrvaška ugotovila – pa ne le zaradi malomarnih, neprevidnih in naivnih Drenikove, Sekolca in Erjavca, morda tudi prek svojega arbitra Budislava Vukasa – da nemara sodba ne bo takšna, kot si želi. Hrvaška je še zmeraj, ko ji kaj ni bilo po godu, to zminirala: sporazum Drnovšek-Račan, SOPS, sporazum o delitvi dolga po rimskem sporazumu, memorandum z Mokric, shranjevanje jedrskih odpadkov iz NEK itd.

Slovenske enotnosti je seveda konec: SDS kot največja opozicijska stranka je spomnila, da niso podprli arbitražnega sporazuma! Ne pozabimo, da je bila Slovenija zaradi očitkov o izsiljevanju  pravzaprav prisiljena skleniti arbitražni sporazum, če je hotela ohraniti verodostojnost države, ki ravna v skladu z evropskim duhom.

Novega arbitra bo določila vlada. Medtem Hrvaška vztraja pri odstopu od sporazuma, od katerega ni mogoče odstopiti, hrvaški arbiter Vukas še ni odstopil, v Sloveniji pa se že pojavljajo dvomi o ugodnosti razpleta arbitražnega postopka za Slovenijo. Boris Šuligoj v Delu piše, da “arbitraža Sloveniji v resnici jemlje površine, ki jih je nadzorovala še 25. junija 1991, pa tudi nekaj let zatem.

Torej smo rožleti? Ali pa je to vendarle krpanovstvo, ki ga Miha Mazzini opiše: “Martin Krpan je pripoved o pogodbi, ki je bila sklenjena, nakar se ena od pogodbenih strank na vsak način poskuša izviti, da ne bi bila deležna nagrade; do konca škodi samemu sebi in odide z drobižem namesto z bogastvom, kar je definicija pravega balkanskega inata.” Saj res, zakaj že se ameriški diplomati poučijo o slovenski mentaliteti z branjem Martina Krpana?

Dragi kekci, rožleti, krpani, krjavlji in drugi prijazni posebneži

Dragi slovenski politiki, govoriti je srebro, molčati pa zlato! Zato o  arbitraži čim manj razpravljajte v javnosti, predvsem pa ne zahtevajte glav! Lobirajte po vsej EU, tako kot to dela Hrvaška, a z več takta in dostojanstva! Razmislite o pravi strategiji in o tem ne razpredajte na glas! Ko boste izbrali novega arbitra, mu prosim zabičajte, da za Slovenijo ni pomemben samo izhod na odprto morje, letališče, naravni park in protipoplavni nasipi, temveč tudi prebivalci zaselkov, ki se imajo za Slovence. Ne razočarajte jih!

Dragi slovenski mediji, ali zmorete raziskati ozadje prisluškovalne zgodbe, in ne le ponavljati “domislic” balkanskih medijev ter v lovu za senzacijami zahtevati kri in glave? Domače, seveda. Da ne bo višek novinarstva v prispevkih na RTV: MZZ: Hrvaški mediji so Erjavčevo izjavo vzeli iz konteksta ali  Protipravno pridobljeni prisluhi ne morejo biti razlog za izničenje arbitražnega sporazuma.

Dragi Slovenci, najprej nekaj ugotovitev. Zavedajte se, da nas v naših nekdanjih bratskih republikah razumejo, ko govorimo slovensko. Njihovi mediji so objavili posnetke pogovorov v slovenščini, ne da bi jih prevedli, in vsi so razumeli, o čem je tekla beseda. Piranski zaliv je uvaljevljeno zemeljepisno ime, nihče ne govori več o Savudrijsi vali, le bežno jo omenijo. To je svojevrstna mala “zmaga”!

Zato med dopustom v “lepi njihovi” govorite kar slovensko in zahtevajte slovenski jedilni list! Ali ni potrošnik kralj? Menda kar milijon Slovencev dopustuje na Hrvaškem, med tujimi turisti smo na drugem mestu. Si ne zaslužimo, da bi nas upoštevali enako kot druge narode? Si ne zaslužimo jedilnega lista v svojem jeziku? Prijazno ga zahtevajte, a nikakor ne bodite prepotentni! Prepotentnost nas dela majhne in histerične! Smo zares takšni? Mar zapadamo iz ene skrajnosti v drugo – od hlapčevstva do prepotentnosti? Brrrr …

Ali ne bi vsaj del letošnjih počitnic preživeli v Grčiji in ji tako po svojih močeh pomagali h gospodarskemu okrevanju – in s tem tudi evroobmočju? Ne promoviram blokade Hrvaške, le pomoč Grčiji! Nadaljuj z branjem “Arbitraža ali kdo se heca?”